Naroči na novice

facebook   Twitter   Youtube

Koliko hrane zares potrebujemo

Moderni človek vse manj pozna resnični občutek lakote. Po drugi strani pa je občutek teže v želodcu in izčrpanost po obilnih obrokih nekaj, kar mu je domače. In kadar ne občuti te polnosti že misli, da je lačen in, da mora dati nekaj v usta. Zelo pogosto pa se celo zgodi, da posegamo po naslednjem zalogaju hrane že takrat, ko se prejšnji malo poleže, ne da bi vsaj približno občutili lakoto.
Moderni, zahodni človek je človek obilja in to obilje se kaže tudi pri hranjenju, ki je vse prevečkrat že zdavnaj izgubilo svoj osnovni namen. Tako ne jemo več samo zato, da živimo, temveč jemo predvsem iz drugih razlogov in tako hrano nič kolikokrat zlorabljamo. Jemo takrat, ko smo žalostni, ko si mislimo, da je to še vse kar imamo, ko smo jezni, ko nam je dolgčas, pred televizijo, v kinu, na praznovanjih, ko smo v stresu, ko smo na obisku, ko imamo rojstni dan, ko smo v depresiji, ko nimamo kaj boljšega početi, ko nas je nekdo prizadel, ko čakamo v vrsti, itd.

Za večino ljudi, ki živi v izobilju bi lahko trdili, da pojedo več kot njihovo telo resnično potrebuje za opravljanje svojih funkcij. Prenajedanje s kakršno koli hrano za naše telo predstavlja velik napor in zato potrošimo ogromno svoje dragocene energije. Telo prevelike količine hrane ne zmore normalno predelati, iz nje optimalno asimilirati hranila in viške izločiti. To pa vodi k vse večji zastrupljenosti organizma. Tako z preobremenjevanjem telesa s prevelikimi količinami hrane prispevamo k debelosti in nič koliko boleznim kot so diabetes, srčna obolenja, visok krvni pritisk, rak, itd. Tudi če jemo najboljšo hrano v za nas prevelikih količinah, je to velik napor za naš organizem in nam škoduje!
Raziskave so pokazale, da se tisti ljudje, ki živijo najdlje, večinoma prehranjujejo zmerno in uživajo lahko prebavljivo hrano. Torej, jedo precej manj kot je povprečna populacija. Glavna prehrana ljudstev, ki se lahko pohvalijo z največ stoletniki sta ravno sadje in zelenjava.
Torej, za naše zdravje lahko največ storimo, če spremenimo naše prehranjevalne navade tako, da uživamo čim več lahko prebavljive hrane, ki vsebuje vsa za naše telo potrebna hranila in veliko količino vode, t.j. ekološko pridelanega sadja in zelenjave v surovi obliki in, da svoje obroke zmanjšamo na količine, katere naše telo za opravljanje svojih funkcij zares potrebuje.

Nemogoče je na splošno določiti koliko hrane potrebujemo saj je med drugim to odvisno od naše starosti, spola, področja kjer živimo, od letnega časa, od naših aktivnosti, našega metabolizma, itd. Najboljši možni nasvet je, da poslušamo svoje telo in se ravnamo po signalih, katere nam daje. Pravo lakoto ni težko prepoznati in prav bi bilo, da bi jedli samo takrat, ko smo zares lačni in, da po hrani ne bi posegali, ko lakote ne čutimo. Pomembno je, da v enem obroku pojemo manj in tako telesu omogočimo, da hrano čim bolje izkoristi. Zato velike obroke raje razdelimo na več malih, zvečer pa prenehamo s hranjenjem pred osmo uro.
Velja tudi omeniti, da ob prehodu na hranjenje z večjim deležem nepredelane, žive, presne hrane, v začetku čutimo večjo potrebo po hrani. To je normalno saj se telo prilagaja na nov način prehranjevanja. Vendar pa bomo, ko bo naš organizem vse bolj razstrupljen, kaj kmalu začutili, da potrebujemo vse manj hrane. V kolikor uživamo visoko kvalitetno hrano polno z za naše telo potrebnimi hranili, čisto telo to hrano bolj učinkovito prebavi in asimilira in jo tako s časom potrebujemo manj.

Anoreksija in prehrana

Zelo pogosto se dogodi, da se name obračajo starši deklet, oziroma kar dekleta sama, ki se spopadajo z anoreksijo. Verjetno tudi zato, ker je večletni boj z anoreksijo tudi moja osebna izkušnja, katero sem uspešno premagala tudi in predvsem s pomočjo zdrave prehrane. In ravno zato je to tema, ki je meni še prav posebej blizu in se nič kolikokrat čudim, kako je v praksi pogosto še vedno napačno obravnavana.

Neredko se namreč dogodi, da se name obračajo posameznice, ki imajo s strani strokovnjaka za prehrano predpisan prehranjevalni načrt (nekateri pa se tovrstnega načrta lotijo kar sami doma), imajo tudi veliko volje za vztrajanje in so trdno odločene, da to bolezen premagajo, a jim to zelo slabo uspeva, saj se poleg vseh ostalih neprijetnosti počutijo po obrokih slabo, izmučene in imajo težave s prebavo.

In nič kolikokrat je po mojih izkušnjah težava ravno v prehrani, ki se tem dekletom z anoreksijo predpisuje, oziroma katero dnevno uživajo v prepričanju, da jim koristi. Tako včasih dobim na vpogled kakšen jedilnik, ki je bogato opremljen z raznimi številkami in odstotki hranil, ki naj bi jih posameznica zaužila čez dan (čemur s strokovnega vidika seveda ni kaj oporekati), pa vendar že na prvi pogled, vsaj po mojem mnenju, takšnemu jedilniku nekaj manjka. Dekletom z anoreksijo se v dobri veri predpisujejo bogati obroki, pogostokrat sestavljeni iz kar nekaj različnih vrst živil. Z vidika kalorijske vrednosti je to seveda v redu, a kaj ko je takšen obrok z vidika prebave pretežak zalogaj za oslabljeno in šibko telo.

In ravno takšne imam tudi sama svoje osebne izkušnje. Vedno sem se trudila pojesti čim več in čim bolj močno in bogato hrano, po kateri pa sem imela neizogibne težave v obliki močnih bolečin v želodcu in črevesju. Hrana, ki naj bi pripomogla k ponovnemu pridobivanju moje telesne teže, mi je vedno znova povzročala težave in me delala še bolj nemočno in obupano. In te težave so trajale vse dotlej, ko sem v svoje jedilnike vnesla več preprostosti in več življenja.

Zato tistim, ki se ob anoreksiji za nasvet obrnejo name, večkrat svetujem, da svoje obroke oblikujejo tako, da jih telo čim lažje prebavi in iz njih tudi v najboljši meri posrka vsa potrebna hranila. Tako sem prepričanja, da je pri premagovanju anoreksije potrebno paziti tudi na pravilne kombinacije živil (kakor tudi na naravne telesne cikle), kjer pa še vedno upoštevamo raznolikost. To pomeni, da v istem obroku kombiniramo živila, ki se skupaj dobro prebavljajo in pa, da v istem obroku ne naužijemo veliko različnih živil. Po drugi strani pa dekletom z anoreksijo priporočam, da v svoje jedilnike vnesejo čim več zdrave, ekološko predelane, žive hrane. Tu imam v mislih seveda celo paleto slastnega surovega sadja, zelenjave, solat, kalčkov, užitnih divjerastlih rastlin, semen in oreščkov. Takšna hrana nas krepi in nam zagotavlja vsa potrebna hranila, katerih oslabljenemu organizmu še tako primanjkuje, kakor tudi v naše telo vrača voljo in energijo za življenje.

Hrana, ki jo srečujem na jedilnikih posameznic z anoreksijo je pogosto tudi zelo predelana in koncentrirana in po mojem mnenju nima kaj iskati na jedilniku nekoga, katerega organizem je že tako oslabljen. Verjamem, da človeku, ki nima težav, ob pogledu na slastno pico zasijejo oči, a takšna hrana nekomu, ki želi svojemu telesu ponovno vrniti zdravje in energijo, nič dobrega ne stori. Sama zagovarjam čim manj procesirano, ekološko pridelano hrano, ki nas podpira in RES nahrani, ne pa takšno, ki nas še dodatno zastruplja in slabi.

Za konec – življenje niso samo številke. Vsekakor se strinjam, da morajo tisti, ki trpijo za anoreksijo na dan zaužiti določene količine vseh potrebnih hranil, pa vendar je še kako pomembno v kakšni obliki le-ta pridejo v telo, saj je od tega odvisno, kako jih bo lahko izrabilo in kako se bomo počutili. In nenazadnje, nekdo, ki ima že tako težave s hranjenjem in ga prekomerno obremenjujemo še z merjenjem in postavljanjem nič koliko zanj mučnih pravil, bo svoje težave na ta način bolj težko izboljšal.
Cilj bi moral biti, da dekle z anoreksijo nahranimo z visoko kakovostno in na pravilne načine pripravljeno hrano, ji pomagamo pri oblikovanju novih, bolj zdravih prehranjevalnih in življenjskih navad, jo obravnavamo celostno in ji poiščemo tudi druge oblike pomoči in nenazadnje, da ji pomagamo v njeno prehranjevanje ponovno vnesti radost in veselje. Verjamem, da edino takšen pristop človeka gradi in mu pomaga do trdnih, trajnih in zanesljivih uspehov.

5 korakov do presne hrane


Razveseljujoče dejstvo je, da se vse več ljudi odloča za prehranjevanje s pretežno, oziroma izključno presno hrano. Tovrstno prehranjevanje je postal novi svetovni trend. Vse več je tovrstnih restavracij, knjig in raznih gurujev. Surova hrana je IN!

Vsi tisti, ki ste se kdaj koli prehranjevali pretežno s presno hrano pa veste, da se le-tu pogosto skrivajo tudi drobne pasti, ki nas včasih vlečejo na stara pota in s katerimi se vsak po svoje spopada. Seveda je to odvisno tudi od tega, kakšen je naš način življenja, kakšno je bilo naše prejšnje prehranjevanje in kakšen je naš psihološki profil. A verjamem, da je večini ljudi skupno to, da nas včasih poskuša premamiti naše »preteklo« življenje.
Da bi v novem načinu prehranjevanja čim bolj neobremenjeno uživali, sem zato za vas pripravila 6 nasvetov za uspešen prehod v svet presnega prehranjevanja.

1. Izobražujte se in se opremite s potrebnimi pripomočki
Pri prehranjevanju s pretežno presno hrano je težko, če smo odvisni izključno od drugih. Že res, da je vse več restavracij, ki ponujajo slastne presne menije, a verjemite, da je pravi užitek, če ste samostojni in znate slastno presno hrano pripravljati sami. Torej, predlagam vam, da si nabavite kakšno knjigo s presnimi recepti (odlične knjige najdete tudi na moji strani pod »Priporočam«) ali pa le-te poiščete na internetu (ne pozabite pogledati mojih receptov na teh straneh). Za presne jedi ne potrebujete kakšnega posebnega predznanja, vendar pa se morate naučiti par osnovnih, zelo preprostih trikov. Ko boste začeli pripravljati jedi, bo šlo povsem enostavno. Ravno tako je pomembno, da nabavite nekaj kuhinjskih pripomočkov, ki vam bodo pri pripravi vaše hrane zelo pomagali (o tem preberite več v mojem drugem postu).
In ne nazadnje vam predlagam, da se čim bolj izobrazite o tem, kako pomembna je presna prehrana za vaše telo in vaše zdravje in kakšne osupljive spremembe lahko pričakujete. Ravno tako pa vam priporočam branje izkušenj drugih ljudi, ki so se podajali na enako pot kot vi. Vse to vam bo dalo novega zagona in volje, da vztrajate!

2. Zavedajte se vpliva kuhane hrane
Kuhana in na drugačne načine toplotno obdelana hrana ima zasvojevalne učinke. Večina ljudi se le s težavo odpove kruhu, mesu, sladicam, slanim jedem, mleku in mlečnim izdelkom. Včasih je celo tako, da se ljudje odločajo za svojo najljubšo hrano kljub temu, da vedo, da jim ta škoduje in si s tem povečujejo svoje zdravstvene težave. Vsa ta hrana nas dela odvisne in zato po njej posegamo kljub temu, da nam zdrava pamet, zdravniki in še kdo, govorijo nasprotno. Večina nas je bolj ali manj odvisnih od kuhane hrane in pomembno je, da se tega zavedamo in delujemo tako, da to odvisnost čim bolj zmanjšujemo, oziroma obvladujemo.

3. Izogibajte se skušnjavam
Ravno zaradi tega, ker smo od kuhane hrane pogosto odvisni in naše telo včasih hrepeni po slastnih jedeh, katerih smo bili celo življenje navajeni, je pomembno, da se ob prehodu na prehranjevanje s pretežno presno hrano, izogibamo skušnjavam. Predlagam vam, da v svoji kuhinji enostavno nimate hrane, ki bi vas popeljala na stara pota. Ravno tako pa se na začetku izogibajte krajem, kjer bi bila za vas skušnjava morda prevelika (npr. obiskom picerij, kioskom s hitro hrano, obiskom, za katere veste, da se obdelani hrani ne boste mogli izogniti, ipd.). Seveda s tem ne mislim, da se umaknete iz običajnega življenja in se osamite! Predlagam le, da si v začetku pomagate na ta način in s tem prebrodite morebitne največje skušnjave. Verjemite, s časom bo vse lažje!

4. Poiščite si podporo podobno mislečih
Prepričana sem, da vsakdo, ki se podaja na pot presnega prehranjevanja lahko najde sebi primerno podporo podobno mislečih. Obstaja vse več zanimivih forumov, blogov in spletnih strani, kakor tudi raznih klubov in srečanj. V presnem prehranjevanju zagotovo niste sami in si lahko poiščete nič koliko novih prijateljev. Saj veste – če nas je več, gre vse lažje. Redno spremljajte tudi te strani, kjer lahko pričakujete nič koliko zanimivih dogodkov!

5. Nahranite svoje telo
Morda se vam bo zdelo nekoliko čudno in neverjetno, pa vendar drži – velik odstotek ljudi sveta obilja je podhranjenih. Verjetno zmigujete z glavo, saj hkrati velja tudi to, da je vse večji odstotek ljudi predebelih in trpi za boleznimi, ki so povezane ravno z debelostjo. Zahodni človek je preveč. Hlasta po hrani, zaužije velike obroke raznovrstne in običajno visoko predelane hrane. Pa vendar ne zaužije dovolj hranilnih snovi, saj je hrana velikokrat do te mere predelana, da so hranila v velikem delu uničena. Zato se telo zelo pogosto sploh ne nahrani in tako hlastamo po novih zalogajih.
Rešitev, da omilimo to hlastanje po hrani in prenehamo s prenajedanjem je v tem, da zaužijemo čim več visokokvalitetne hrane že pred prehodom na pretežno prehranjevanje s presno hrano in ne delamo naglih sprememb, ki bi nas utegnile pognati v stisko. Zelo se priporoča čim več zelenolistnate zelenjave v obliki solat in smoothie-jev. Ne pozabimo pa tudi na zdrave maščobe in seveda na primerno količino ogljikovih hidratov, ki nam dajejo moč, vitaminov in mineralov in zdravih beljakovin, ki gradijo naše telo.

Kakšne pa so vaše izkušnje s prehodom na prehranjevanje s presno hrano? kako ste se ali pa se še spopadate z morebitnimi skušnjavami? V kolikor bi želeli na moji spletni strani deliti svojo izkušnjo, vas bom z veseljem predstavila!

Oprema v presni kuhinji


V kolikor prebirate različno literaturo o presnem prehranjevanju in sledite nasvetom raznih presnih gurujev, kaj hitro ugotovite, da vam želijo prodati razno opremo, ki jo naj bi v presni kuhinji nujno potrebovali. Pred leti, ko sem se začela s presno hrano nekoliko bolj spogledovati, sem bila prepričana, da tovrstna oprema služi bolj zaslužkom tistih, ki jo prodajajo, vendar pa sem kaj kmalu ugotovila, da temu ni čisto tako.
Prehod na presno prehrano je veliko lažji, če smo oboroženi s potrebno opremo. Zelo težko je namreč pričakovati, da nas bo že na začetku zadovoljilo samo nekaj surovih sadežev ali velika solata. Seveda se mono obroki v svetu presnega prehranjevanja najbolj priporočajo in so tudi z vidika kombiniranja hrane najbolj zdravi. Pa vendar skoraj vsakdo, ki se prehranjuje s pretežno presno hrano, svojo novo pot začenja tudi s t.i. tranzicijsko hrano, ki je nekoliko obdelana, še vedno presna in tako po okusih nekoliko bolj bogata in tudi nekoliko bolj podobna kuhani hrani (npr. krekerji, burgerji, ipd).

Oprema, ki jo sama priporočam v kuhinji je tako sledeča:

1. Mešalnik
Kakovosten mešalnik je nepogrešljiv pri pripravi slastnih kašastih sokov, t.i. smoothie-jev. Dolgo že poznamo različne sadne smoothie-je, vse bolj pa so tudi znani zelo zdravi zeleni smoothie-ji, ki vsebujejo zelenolistnato zelenjavo, katere običajno zaužijemo veliko premalo, a je za naše zdravje bistvenega pomena. Ravno zaradi slednjih je pomembno, da dobro premislimo, kakšen mešalnik potrebujemo. Pomembno namreč je, da je dovolj močan in, da lahko vsebino zmelje v popolnoma gladek sok. Trg ponuja veliko različnih mešalnikov in tudi različnih cenovnih razredov. Predlagam, da nakupu le-tega posvetite nekaj več pozornosti in morda ne izbirate med najcenejšimi različicami, saj bi lahko tovrstni nakup kaj hitro obžalovali.

2. Sokovnik
Sokovnik potrebujemo za pripravo bistrih sadnih in zelenjavnih sokov, ki lahko zelo prispevajo k našemu zdravju in dobremu počutju. Tovrstne sokove sama uživam v času postenja in ob slabem počutju, oziroma raznih boleznih, ko je bolje, da telesu omogočimo počitek in se drugi hrani bolj izogibamo. Tudi sokovnikov je na trgu več vrst in so si po cenah zelo različni. Pomembno je, da vemo zakaj bomo takšen sokovnik potrebovali. V kolikor nameravamo sočiti tudi zelenolistnato zelenjavo je pomembno, da se zavedamo, da navadni sokovniki na centrifugo temu niso kos in potrebujemo sokovnik, ki deluje na način kombinacije mlina- trituratorja-in hidravlične stiskalnice. Tudi tu predlagam, da nakupu posvetimo nekaj več pozornosti in dobro premislimo, kaj pravzaprav sploh potrebujemo.

3. Električni ožemalnik citrusov
Marsikdo utegne pomisliti le zakaj potrebujemo to napravo. Res je – ni nujna. Pa vendar vam povem, da je veliko preprosteje iztisniti sok iz kakšnih desetih pomaranč z električnim ožemalnikom, kot, da se tega dela vedno znova lotimo na roke. Prihranimo kar nekaj časa in tudi izkoristek je večji.

4. Dehidrator
Dehidrator uporabljamo za sušenje sadja in zelenjave ter različnih presnih jedi, kot so krekerji, burgerji, ipd. Za to napravo sama verjamem, da je v presni kuhinji skoraj nepogrešljiva, saj bistveno prispeva k raznolikosti presne hrane. Pri nakupu dehidratorja moramo imeti v mislih, kako velikega potrebujemo, saj se v velikostih precej razlikujejo. Glede na to, da sušenje hrane traja kar nekaj časa, pa moramo biti tudi zelo pozorni koliko elektrike naprava potroši. Trg ponuja kar nekaj različnih modelov. Sama predlagam dehidrator, ki suši hrano z horizontalnim tokom toplega zraka, saj se tako hrana bolj enakomerno posuši in med sušenjem ni potrebno prestavljati pladnjev.

5. Multipraktik
Multipraktik velikokrat pride prav pri pripravi različnih presnih jedi in nam bistveno olajša naše delo. Uporabljamo ga recimo pri pripravi mase za krekerje, burgerje, presne torte, omake, polivke, ipd. Na trgu je kar nekaj modelov. Pazimo na primerno velikost in moč naprave.

6. Mlinček
Mlinček uporabimo za mletje semen in oreščkov in je skorajda nepogrešljiv. Mlinček je včasih tudi ena od različic nastavka na mešalniku. V kolikor nimamo takšnega mešalnika, moramo mlinček seveda kupiti posebej. Po izkušnjah priporočam, da pazite pri nakupu mlinčka v toliko, da je dovolj močan in pa, da je preprost za čiščenje.

7. Kalilnik
Verjamem, da je kalilnik pripomoček, ki ne bi smel manjkati v nobenem gospodinjstvu. S kalilnikom imamo na nek način vrt na svojem kuhinjskem pultu celo leto, saj imamo tako na razpolago slastne vitaminske bombe – kalčke, kadar koli si zaželimo. Kalilnik je precej poceni in ne vidim razloga, zakaj ne bi ljudje v čim večjem številu kalili svoje kalčke kar doma.

8. Noži
Poleg zgoraj omenjenega potrebujemo seveda tudi nekaj površine za rezanje in primerne nože. Nekateri zagovorniki presne hrane prisegajo na keramične nože, katere je moč kupiti v bolje založenih trgovinah.

Popolnoma zmešan dan

Danes se mi meša že od jutra! Danes imam najbolj noro zmešan dan! Ko sem se zjutraj sprehajala po svojem hladilniku in iskala sestavine za moj jutranji zeleni smoothie, me je prešinilo. Nekaj sladkega, lepljivega, dišečega, omamnega.

Danes nič zelenega, ampak sončno oranžnega, toplega, slastno pregrešnega. Danes od jutra do večera mešam zame noro dobre zmešančke. Potem pa sedim na kavču ob dobri knjigi, po slamici srkam gosto, tekočino in se počutim kot v raju. In ko posrkam do konca se že veselim novega zalogaja in še in še. Moj noro dober zmešanček današnjega dne je čisto preprost:

  • nekaj zelo zrelih banan
  • velik zrel ananas
  • svež ali posušen kokos
  • nekaj filtrirane vode

Količin nisem napisala, ker je napitek tako zelo slasten, da sadežev kar sproti zmanjkuje. Tako, da je moj edini pameten nasvet: veliiiiiko vsega!

K boljšemu svetu

Obožujem dneve, ko pišem. Dneve, ko sestavljam razne programe in ostale vsebine. Kako čudovit občutek, ko veš da delaš nekaj dobrega. Ko veš, da se bo zaradi tvojega dela nekdo počutil bolje, bo bolj zdrav, lepši, lepših in bolj mirnih misli in z večjo možnostjo za čudovito prihodnost. Kako lepo je, ko lahko nekaj daš. In kako lepo je, ko lahko ves svoj čas posvetiš temu, da prispevaš svoj košček v mozaiku, ki vodi k boljšemu življenju vseh nas.

Vedno sem si želela imeti delo, s katerim bi na svoj način prispevala k boljšemu svetu. In do sedaj nisem nikoli začutila, da sem na tej poti. Ja, do sedaj! Ko pišem za vse vas in vse tiste, ki še pridejo, me odnese. Počutim se lahko, živo, v sebi čutim neko vznemirjenje, katerega ne znam opisati. Kot, da bi se moja duša smejala in prikimavala mojim odločitvam. Nekoč sem na neki delavnici slišala, da se tako nekako človek počuti, ko dela tisto, kar je res njegovo poslanstvo, ko živi res svoje življenje. In sama se s tem ne bi mogla bolj strinjati. Ko si tam, enostavno veš. Morda včasih vse okoli tebe temu nasprotuje, morda ti ničkoliko stvari ne govori ravno v prid, a ti veš, da si na pravi poti. Notri, v sebi to veš. Čudovit občutek, ki mu moraš samo zaupati in se mu prepustiti, da te vodi, kamor je prav.

Že zelo dolgo vem, da je hrana tisto področje, kjer jaz lahko veliko dam. Na svoji koži sem ničkolikokrat občutila kako zelo pomembno je, s čim se prehranjujemo in kako slabe odločitve vplivajo na nas. Ja, včasih na žalost tudi na tak način, katerega si ne bi nikoli predstavljali, kaj šele želeli. Doživela sem padce, ki jih ne privoščim nikomur in zmage, ki so sijale tako močno, da bi jih delila s celim svetom. In ravno moje največje zmage so povezane s hrano.

Danes sem zelo hvaležna za vse izkušnje in preizkušnje v svojem življenju. Ravno in še posebej zaradi le-teh sem tu, kjer sem. Ravno zaradi njih sedaj gre moj glas naprej in počnem to kar počnem. Z vsem zanosom in predanostjo. Zaradi vsega kar sem videla in doživela vem, da moram tudi sama prispevati k boljšemu svetu, da moram dati nekaj naprej. In zaradi vseh mojih padcev in črnih dni vem, kako je tistim, ki se znajdejo tam. Čutim, kako se počutijo in jim verjetno ravno zaradi tega znam ponuditi roko na način, ki jim je domač.

Cel svet kriči, da smo prišli do prelomne točke. Da smo šli predaleč, da se bo vse sesulo, da so potrebne spremembe. Pravijo, da svet, ki ga poznamo danes, poka po šivih.

Želim si, da smo res na poti do nečesa boljšega. Da smo prišli tako daleč, ko bomo končno začeli graditi, ne pa podirali na najbolj krute in brezbrižne načine. Želim si, da bi živeli zavedajoč se, da vsak prispeva svoj delež k temu, kar imamo in kar bomo konec koncev pustili svojim otrokom. In želim si, da bi se ljudje vse bolj prebujali v svojih poslanstvih, zaradi katerih smo prišli na ta svet. Da bi gradili boljšega, lepšega, bolj zdravega, bolj čistega in bolj srečnega!

 

Ne služba, poslanstvo!

Recimo, da smo med redkimi srečneži in smo v službi samo 8 ur na dan, samo 1 uro na dan pa porabimo za pot tja in nazaj. Kolikor se na matematiko spoznam, je to 45 ur na teden in, če zelo poenostavimo in rečemo, da smo na mesec v službi 20 dni (glede na to, da imamo še letni dopust), je torej delovnih ur, vštevši pot, cca. 180. Verjetno je to veliko premalo, pa vendarle. 180 ur na mesec smo v službi! To je na leto 2.160 ur. Koliko let do upokojitve moramo delati in koliko ur to nanese, pa raje ne omenjam.

Torej, za kaj porabimo teh 180 ur na mesec? Je to delo, ki nas veseli in izpolnjuje? Delamo nekaj dobrega zase, za druge ljudi, za okolico, za živali? Je naše delo vredno našega časa? Nas dela notranje bogate? Nam omogoča denarni zaslužek, kateri nam res pripada in si ga zaslužimo? Ali vsak dan komaj čakamo, da vstanemo in polni elana odidemo v službo? Je služba nekaj o čemer s ponosom govorimo? Je naša služba naše poslanstvo? Je to nekaj, za kar si želimo dati 180 ur mesečno?

Če je odgovor na veliko zgornjih vprašanj NE, potem ne poglejmo stran. Ne potisnimo glavo v pesek z izgovorom, da se tako ne da nič storiti, da tako pač je. Zelo resno se poglejmo v ogledalo in se vprašajmo, ali si to res želimo.

Tudi sama sem včasih hodila v tako čisto ta pravo službo. Zjutraj sem se že na vsezgodaj na avtocesti parkirala v kolono meni podobnih in ponižno čakala, da sem se po polžje pripeljala pred tisto veliko zgradbo, pred katero je že mrgolelo mravljic, ki so »štempljale« svoj prihod. Tudi jaz sem imela stol in novo mizo, pa fikus, ki ga nisem kaj dosti zalivala. Imela sem tudi takšne in drugačne šefe. Tiste s PMS-ji, tiste z narobe postavljenimi planeti in tiste redke, ki se jih rada spomnim.

Imela sem kopico sodelavcev, o katerih sem vedela vse mogoče podrobnosti, nekaj takih o katerih me ni nič kaj dosti zanimalo in nekaj takih, ki so mi bili res dragi. Imela sem lepilni trak, zelo zaresen računalnik, ogromen monitor in mehak tapison pod nogami. Imela sem tudi impresiven telefon, ključek za kavni avtomat in v kotu rezerven dežnik. Imela sem kupe problemov, katerim sem morala reči »izzivi«, papirja, katerega sem lahko merila v metrih, in elektronske pošte kot, da bi bila najmanj predsednik sveta.

Ja, dali so mi naziv. Takšnega, ki se je slišal lepo in je o meni govoril, da nekaj veljam. Bila sem pomembna, ker je na vratih tako pisalo in je bila moja fotografija na steni v vrsti fotografij ostalih, z zelo pomembnimi nazivi. Menda sem nekaj veljala.

Pa vendar, kaj pravzaprav pomeni nekaj veljati? Kaj to v življenju pomeni? Kaj bi si mislila, ko bi po tridesetih letih delala bilanco svojega življenja in se ozirala nazaj po prehojeni poti? Nekaj sem veljala? Nekomu se na leto prislužila toliko in toliko? Toliko in toliko sem nečesa prodala? Česa? Kdo je od tega kaj RES imel? Koliko jih je bilo zaradi tega bolj srečnih? Komu sem pomagala? Je svet boljši zaradi mojega dela? NEEEEEEE!!!!!

Ko se je moj čas v tej čisto ta pravi službi iztekel, sem bila verjetno najbolj hvaležen človek na svetu. Vesolje mi je v naročje položilo največje možno darilo – PRILOŽNOST. Od takrat ni več nič tako kot je bilo. Od takrat res živim svoje življenje, ne pa tisto, katero mi zapoveduje nek sistem, v katerega sem vključena. In od takrat se lahko moji potenciali in moji resnični cilji bleščijo v vsem svojem sijaju.

Ne, jaz nimam službe. Imam pa poslanstvo! In presrečna sem, da sem še dovolj kmalu ugotovila, da želim svojih 180 ur in več na mesec posvetiti svojemu poslanstvu. In osupla, ter vsa vzhičena sem ob misli, kaj vse lahko v tem času dobrega storim in kam bo šla moja pot. Uaaaaauuuuu!!!!!

Ob prihodu na ta svet so nam pozabili povedati, da je to življenje edino, ki ga imamo. Da to ni generalka in, da ga moramo polno izkoristiti. A na žalost se prevečkrat obnašamo ravno tako, kot da je čisto vseeno. Pa ni vseeno! Poglejmo se v ogledalo in pomislimo, kaj si res želimo. Ni vseeno in že ta trenutek lahko začnemo spreminjati svoj svet in zares živeti!

 

Ko se sesuje svet

Sprašujem se, kako sem bila lahko tako nespametna, neprevidna, zakaj nisem bolj pazila. Zakaj nisem predvidela kaj bi se lahko že zdavnaj zgodilo? Le kaj sem mislila?
Verjetno se sprašujete, le kaj tako hudega se je lahko pripetilo. Le zakaj ne morem jesti, spati in sem že dva dni skrajno slabe volje. Hmm, kaj bi se lahko dandanes tako hudega pripetilo?

Danes zjutraj sem pisala enega od svojih člankov in kar naenkrat se mi je računalnik ugasnil. Ker sem imela že kar nekaj napisanega in seveda neshranjenega, sem kakšno minuto sočno preklinjala, potem se pa pač spoprijaznila s svojo veliko neumnostjo in dejstvom, da bom vse morala napisati znova. Kakšen bi dodal, ženska pač… Ja, pa še res je! Tako pač je…

In ko sem tako vdana v usodo, ponovno prižgala svoj računalnik, se ni zgodilo nič, čisto nič. Nekako me še ni kaj dosti skrbelo, ko pa sem ponovno prižgala računalnik kakšnih desetkrat, dejstvo, da se ne zgodi nič, nisem mogla več spregledati in zanemariti. Sveta nebesa, kaj vendar se je zgodilo?! Celo dopoldne sem se grozno sekirala in se spraševala kaj vendar se je zgodilo. No, popoldne pa sem se le odločila, da moram vendarle kaj tudi storiti in, da se samo od tarnanja nič kaj dosti ne spremeni. Ugotovila sem, da brez računalnika in interneta še servisa za računalnike ne morem najti, da sem pravzaprav odrezana od sveta. Ja, pri meni je na žalost res tako – edina pametna povezava s svetom je ta moj računalnik, ki pa ni kazal nobene prave volje, da bi sodeloval z mano.

No, naposled mi je le pomagala prijateljica in mi svetovala, kam naj odnesem malega bolnika. Pa sva šla, v upanju, da bo računalničar zadevo popravil v parih minutah in, da gre za manjšo napako, ki me ne bo kaj dosti stala, ali pa sploh nič. Upala sem namreč, da so glede teh stvari moški pač malce bolj pametni od nas punc in, da bo zadeva s tremi pritiski na računalniške tipke urejena. Na mojo žalost ni bila. Računalnik sem morala pustiti tam in čez nekaj ur, mi je sicer zelo prijazen fant, sporočil zame katastrofalno novico. Računalniški disk se je pokvaril in nič ne more storiti, da bi se podatki rešili. Počutila sem se, kot da bi me polil z mrzlo vodo. Na tem disku so zame neskončno velike dragocenosti. Ogromno mojega dela, mojih člankov in prispevkov, moja knjiga, itd. Na tem računalniku so vse moje družinske fotografije, celo življenje moje hčerke. Na tem disku je ogromno tistega, za kar jaz, najbolj pametno bitje na tem svetu, nisem NIKOLI naredila kopije!!

Ja, zato ne jem in ne spim in naokoli hodim kot da bi me povozil avtobus. Kako sem bila lahko tako neprevidna? Kako? In kar nekajkrat sem že pomislila na to, da bi bilo treba narediti varnostne kopije, a jih nisem. Ah, kako nespametno!

Računalničarja sem v čistem obupu prosila, da naj vendarle poskuša še kaj narediti, da bom dobila ven svoje dokumente. Seveda je obljubil in mi hkrati povedal, da skoraj nimam nobenih možnosti. Sedaj čakam in molim za računalniški čudeč. In se seveda zaobljubljam, da bom v bodoče veliko, veliko bolj pametna in, da se mi kaj takega res nikoli več ne bo pripetilo.

Čakam tudi, da bo moj računalnik dobil nov disk in spet prišel nazaj pod moje prste. Do takrat pa… Imam meni tako drago prijateljico, ki mi je za ta vmesni čas posodila svoj računalnik. Enega takega, ki je verjetno že naslednji v vrsti za pokop in se prav bojim, da bo ravno pri meni izpustil svojo računalniško dušo, a vendarle za enkrat še dela in sem mu za to neskončno hvaležna. Seveda pa tudi moji prijateljici, ki mi rešuje kožo kot že nič kolikokrat do sedaj in me obvaruje pred tem, da bi se še vse te dni do skrajnosti živcirala, zakaj sem ga tako polomila.

Ko se nama čas ustavi

Nič na tem svetu te ne premakne tako, kot tvoj otrok. Moja mala deklica je danes že pred šesto uro zjutraj stala pred svojo sobico in se vsa tresla. Seveda sem takoj vedela, kaj se je zgodilo. Princeska je zbolela. In to takrat, ko bi človek pravzaprav to najmanj pričakoval.

Ko moja prestolonaslednica zboli, potrebuje in želi mene celo. Takrat se moj čas ustavi in vse ostale obveznosti pristanejo na drugem tiru, ali pa so za nedoločen čas celo odpovedane. Včasih je v takšnih trenutkih celo ves čas ležala samo pri meni v naročju in se močno stiskala k meni. Sedaj, ko je že velika punca, pa večji del le sama leži na kavču tako, da sem jaz čisto, čisto zraven.

Ko je otrok bolan, smo starši pogosto v precepu kaj pravzaprav storiti. Ničkoliko jih kar takoj teče k zdravniku in zahteva vse mogoče preiskave in, če je le možno, celo vrečko zdravil, ki bodo malemu nadebudnežu omogočila čim hitrejšo ozdravitev. Moram reči, da v takšnih obdobjih sama nisem nagnjena h kakšnemu posebnemu paničarjenju. Seveda se včasih zgodi, da me tudi skrbi. Pa vendar znam sama dovolj realno preceniti, kaj se z mojo malo dogaja, kako resna bolezen se kaže in ali je res potrebno oditi k zdravniku. Tudi pediatri sami pravijo, da običajno ni treba v zdravstveni dom prileteti že ob prvih znakih bolezni. Večkrat sem jih celo imela priložnost slišati, da naj z otrokom pridemo šele takrat, ko je vročina visoka že tri dni. Seveda, če gre za normalne simptome in ne za kaj bolj resnega, kar zahteva takojšnje ukrepanje.

Sama se zelo nagibam k temu, da zdravniške storitve koristim le izjemoma, tako zase, kot za svojo hčerko. Verjamem namreč, da je telo tako modro, da zdravljenje opravi kar samo, če mu le to dovolimo in ne posegamo vmes z raznoraznimi sredstvi. Zavedam se tega, da je bolezen pravzaprav čiščenje organizma in, da je na nek način tudi dobrodošla, ne pa nekaj, kar bi morali čim prej zatreti.

Torej, sama se trudim, da v telo v času bolezni ne posegam kaj dosti in mu pustim, da inteligentno opravi svoje delo. Seveda je telesu potrebno zagotoviti primerne pogoje kot so počitek, veliko tekočine in primerna hrana. Tudi pri Brini se vse bolj nagibam k temu, da v času bolezni čim manj je in veliko pije. Zato jo s hrano nikoli ne silim, v kolikor sama ne želi jesti in pustim, da ravna po svojem počutju. To, da je treba telo postiti v času bolezni so vedeli naši predniki in tako se obnaša ves živalski svet. Le modern človek je tako nemoder, da v času bolezni telo obremenjuje s hrano, ki pa jo le-to v tem času ne more dobro prebavati in asimilirati in tako s tem še dodatno obremenimo organizem.

Torej, ko moja mala zboli, ji ponujam zelo veliko tekočine, predvsem vodo, naravne sokove in mandljevo mleko. Najraje ima vodo in mleko. Otrok se še obnaša naravno, zato v času bolezni ponavadi že sam od sebe noče jesti. Tako pač pustim, da gredo stvari naravno pot. V kolikor hči izrazi željo po hrani, ji v času bolezni ponudim razne oblike sadja, ali pa morda kakšne lahke zelenjavne juhe. Z ostalim pa njenega telesa raje ne obremenjujem, ker vem, da ji bom z drugo hrano v času bolezni več škodovala, kot koristila.

Morda še glede vročine. Zelo poenostavljeno povedano, vročina je pomagalo, ki omogoča telesu, da čim prej ozdravi. Zato se jo moramo v bistvu veseliti, ne pa po nepotrebnem in prehitro zatirati. Telo naj bi bilo tako modro, da telesno temperaturo dvigne toliko, kot je potrebno in s tem ne ogroža samega sebe (seveda so tudi redke izjeme, kot so hude srčne bolezni, ipd.). Tako tudi uči vse več zdravnikov. Sama sem bila pri moji hčerki v primeru vročine vedno potrpežljiva. Zelo, zelo redko sem uporabljala zdravila za zniževanje vročine. To se je zgodilo le nekajkrat, ko je bila mala precej izčrpana in smo precenili, da potrebuje malo več počitka. Zdravila za zniževanje telesne temperature sem v celem njenem življenju uporabila morda v treh primerih. Si pa včasih, ko njena temperatura zelo naraste, pomagamo z glinenimi obkladki (glina Patra Ašiča se dobi v veliko trgovinah), ki zelo pogosto delajo prave čudeže.

Torej, v teh dneh naju z malo princesko očitno čaka veliko crkljanja, poljubčkov, knjigic in plišastih prijateljčkov. In seveda bova poskrbeli, da bo pikica čim prej zdrava in nagajiva tako kot ponavadi.

Hočete nazaj svoje telo?

Obdobje tik pred in med nosečnostjo je bilo obdobje mojih velikih življenjskih preizkušenj. In to je bil tudi čas, ko sem jaz, ki se štejem med tiste, ki se na zdravo hrano zelo dobro spoznajo, glede prehranjevanja padla v neko črno luknjo. Nosečnost je bila namreč čas reševanja razno raznih stisk s hrano na način, ki meni, ki na to gledam z zelo strogim očesom, ni najbolj v ponos. A ker sem samo človek, mi tudi spodrsljajev ni težko priznati in si jih nenazadnje tudi oprostiti.

V času nosečnosti sem svojemu znanju, prepričanjem in izkušnjam navkljub, pojedla kar precej kuhane hrane. No, za povprečnega človeka sem zagotovo jedla zelo normalno in zelo zdravo, a zame, ki prisegam na živo, surovo hrano, je bilo to obdobje zagotovo nekakšen prehrambeni padec. In neskončno mi je žel, da mi ni ravno v tem, tako pomembnem obdobju, uspelo izbirati bolj modre smeri, ki bi bile v veliko korist tako meni, kot mojemu otročku.

Posledice takšnega načina prehranjevanja so bile več kot očitne in, če zanemarim tiste, za katere bi se morda še dalo zamižati na eno oko in reči, da ni nujno, da so povezane s hrano, je bila ena očitna – zredila sem se za več kot dvajset kilogramov! Kako se le ne bi, saj sem v tem času pojedla veliko več kuhane hrane, kot prej, moje telo pa na to ni bilo navajeno. Ja, v času moje nosečnosti sem bila videti kot nasedli kit. No, vsaj zdelo se mi je tako… Sicer sem res zelo visoka in tudi 20 kilogramov ni največja tragedija na svetu, a vendarle. Bilo me je opaziti! In to zelo.

Včasih sem zaskrbljeno opazovala svoje telo in se spraševala kaj bom z vsemi temi kilogrami storila, kako bodo šli stran. Predvsem tudi zato, ker sem ničkolikokrat poslušala bolj izkušene znanke, ki so vedno zatrjevale, da kar nekaj nosečniških kilogramov ostane za zmeraj. In primerki iz moje okolice so kazali ravno na to. Po porodu si pečena! Na svoje staro telo lahko pozabiš, lepe postave po porodu so rezervirane za manekenke in redke posameznice.

Ko sem rodila in ugotovila, da s samim porodom na mojo veliko žalost ni ravno odšlo kakšnih deset kilogramov, me je to začelo vse bolj zanimati in skrbeti. Ali je to res to? Bom ostala Barbapapa? Kar nekaj mesecev je minilo, ko sem še vedno okoli hodila v nosečniških hlačah in si na posled le kupila ena navadne nove kavbojke, ki so bile v mojih očeh ogromne. Ja, še vedno me je bilo opaziti!

Pa vendar sem v svoji glavi že delala načrte, kako se tej nadlogi postaviti po robu. In po koncu dojenja sem stvari čisto zares vzela v svoje roke. Do takrat sem vendarle želela počakati, saj sem vedela, da bom s čiščenjem svojega telesa naredila svoji malčiči medvedjo uslugu, saj bo ravno ona z mojim mlekom zaužila tudi strupe, kateri bodo zapuščali moje telo. To je bil vsekakor dovolj velik razlog za to, da je bilo bolj modro še nekaj časa počakati in nositi kavbojke v katerih sem imela stegna kot morski lev in potem, ko je prišel pravi čas, začeti s polno paro.

Po koncu dojenja sem v svoj jedilnik vnesla spet v večini presno, živo hrano. In ne boste verjeli, navkljub vsem pričevanjem, kako težko je izgubiti nosečniške kilograme, so se le-ti pri meni kar topili. Seveda postopoma, saj sem tudi jaz pazila, da telesu nisem povzročala prevelikih šokov. S časom sem oživela. Počutila sem se spet doma. Končno! Tako dolgo, veliko predolgo sem nosila vse tiste odvečne kilograme in tudi počutje, ki ni bilo najbolj blesteče.

Danes je moja malčica stara tri leta in pol. Jaz pa imam približno trideset kilogramov manj kot sem jih imela na dan, ko sem rodila. Torej imam tudi cca 10 kilogramov manj, kot sem jih imela preden sem zanosila! Kaj pravite? Pa naj mi še kdaj kdo reče kaj vse se ne da!

Če v življenju izbiramo prave rešitve in se na pot odpravimo s prepričanjem, da bomo uspeli, se da skoraj vse. In z vsem srcem verjamem, da lahko čisto vsaka zdrava ženska doseže tisto, kar sem dosegla jaz, da lahko nazaj dobi svoje telo, ki bo lepo in spet sijoče. Seveda ostane kdaj kakšna strija, kje kaj odvečne kože in morda malce naguban trebušček. Ampak to so male malenkosti, ki jih lahko spretno skrijemo, ali pa smo celo ponosne nanje saj kažejo na to, da nismo samo čudovite ženske, ampak imamo tudi najbolj pomembno službo na svetu – smo mame.

Torej, za vse tiste, ki se bojujete z nosečniškimi kilogrami, se jih nikakor ne morete znebiti in že obupavate nad njimi – odločite se za enega izmed mojih programov, ki je namenjen ravno vam. Vaše telo bo spet osupljivo privlačno, zdravje pa blesteče kot še nikoli!

© 2011 Vse pravice pridržane. Karla Klander  |  Izdelava strani:WebMasterDriver